Gabrieli Andrea je bil organist in skladatelj. Bil je stric Giovannija Gabrielija. O njegovem življenju pred letom 1557, ko je prvič kandidiral, sicer neuspešno, za mesto organista v cerkvi Sv. Marka v Benetkah, vemo bolj malo.
Dolgotrajno prijateljstvo z Lassusom se je pričelo z njegovim potovanjem po Nemčiji v zgodnjih 1560-ih. Predvidoma je bil učenec Adriana Willaerta, slavo pa si jo pridobil kot pevec v cerkvi sv. Marka (Benetke) in je kasneje uspešno postal drugi organist v tej cerkvi po Claudiu Merulu.
Mesto organista je zasedal od leta 1566 do njegove smrti. Njegov vpliv v drugi polovici 16. stoletja je bil razumljiv, posebej v Italiji in tudi v Nemčiji. Njegova dela so med prvimi beneškimi, ki so se odmikala od dominantnosti nizozemskega sloga.
Inovativne tehnike so najdene predvsem v ceremonialni glasbi po tem ko je prevzel delo v cerkvi sv. Marka. Taka glasba ima namen biti homofonična, morda večglasna.
Njegove mnoge skladbe, med znanimi v njegovem času, vključujejo sakralne vokalne skladbe (maše, psalme, motete, koncerte); madrigale (osem knjig in mnogo samostojnih skladb); ostala sekularna vokalna dela mnogih vrst, in mnoga instrumentalna skladbe (canzone, ricercare, tokate), večinoma za inštrumente s tipkami.
Mnoga njegova dela so bila izdana po njegovi smrti, urejena s strani Giovanija Gabrielija. Prav tako ga poznamo kot učitelja Sweelickega.